No, pa se vam končno javim tudi osebno. Sedaj, ko sem se spočil, vam lahko opišem zadnjo veliko dogodivščino. DOS 2014 je bil deležen tudi naše udeležbe. Res je, da sem bil na kolesu sam, ampak brez nore ekipe Furmanov Dušana, Aleša, Petra in Braneta te preizkušnje zagotovo ne bi spravili pod streho. K izjemnemu vzdušju pa so prispevali tudi stalni navijači Gašper, Anže, Dejan, Robi, Martin, še en Gašper ter ostali, ki so nas prišli spodbujat ob progo na več koncev Slovenije. Kako pa je sam DOS izgledal z moje perspektive, pa v naslednjih vrsticah.
Vse skupaj se je začelo februarja, ko smo kljub še smučarski sezoni že začeli s prvimi kilometri. Tako smo v vsega skupaj 10 tednih trenirali na kolesu (in smučkah), sestavili spremljevalno ekipo, poskrbeli za kolesarsko opremo, hrano, vse mogoče stvari za s sabo, kombija, še en avto za to, da bo sama preizkušnja čimbolj približana vsem tudi preko intereneta in priskrbeli še sponzorska sredstva, da finančno breme zame oz. ekipo ni bilo preveliko. Resnično sem vesel, da se jih je toliko odzvalo.
In končno je le prišel težko pričakovani četrtek in štart. Že dopoldne sva šla z Dušanom na tehnični pregled spremljevalnega vozila in kolesa. Opravili smo ga brez težav. Zares pa smo se ob 16:00, da smo spravili še vse stvari v kombi, polimali kombije, naredili še skupinsko fotografijo in se odpravili v Postojno.
Tam pa se je začelo. Pa ne samo štart ampak so začeli delovati živčki. Na polno. Ko sem čakal na štart, sem se tresel kot šiba na vodi, pulza 160 že če sem samo sedel. Vsi navijači ob odru (bilo jih je malo morje) so mi še zaželeli vse najboljše, sam pa bi se najraje odpeljal kar nazaj proti Logatcu. Na odru so me nekaj intervjuvali, pa ne vem ravno, kaj vse sem odgovoril. Takoj ko sem hotel speljati, so mi še očala padla na tla. Pa ne samo na oder ampak z odra na tla ob ograjo. In to pred vsemi navijači, kamerami, fotografi… Groza!
No, ampak potem smo le začeli kolesariti. Živčki so še vedno delovali tja do Črnega kal, ko pulz kar ni in ni hotel pasti pod 150 u/min. Energije je bilo polno in sem se ves čas kar fino brzdal, da ni šlo prehitro. Ko smo se začeli vzpenjati proti Kubedu, sprednja lučka ni hotela svetiti. Po dobrih 15 min prošenj in prigovarjanja pa je le popustila in začela delati. V klanec je kar letelo. V spustu proti Sv. Antonu so na spremljevalnem avtu gume kar škripale, da so me lahko lovili. Tako je šlo vse do Šmarij: hitro, a z rezervo. V Šmarjah smo se podpisali, odlili kar je bilo treba in pičili dalje.
Ob obali sem končno dobil en ritem, ki smo ga nato vozili večino trase. V Dekanih so se mi noge zdele že fino zmatrane, pa je bilo za nami šele 110 km. Kje jih je še 1200!! No, ampak v Črni kal je bilo že bolje in je res fino šlo. V Lokvah pri Divači je bil prvi krajši postanek, da sem se oblekel, malo pojedel in hitro naprej. Po Krasu je bilo hladno, a sem se dovolj oblekel. Proti Ajdovščini se je kar malo vleklo, malo se mi je že začelo spati, a smo zdržali do Lokavca. Hiter podpis na časovni kontroli, nato pa napad na Predmejo.
Klanec je strm in dolg. Vmes je bilo malo krizice, a nič takega, saj so bili navijači nadvse glasni in duhoviti. Na vrhu klanca smo se ustavili, da sem se preoblekel, pojedel juhico, nato pa naprej po ˝domačih˝ cestah naprej. Proti Colu je šlo res kot raketa. Mimo Avstrijca smo kar padli in ga pustili daaaaleč za sabo. V kombiju so se le držali za volan in vse ročke, da niso leteli po sem in tja. Lepo se je bilo peljati mimo SKI BOR-a, ki se je prebujal v soncu. V Godoviču pa postanek za kofetek in prvi šok. Namesto 5 ljudi jih je bilo tam 50. In to ob šestih zjutraj. A res nimajo kaj bolj pametnega za počet? Rahlo smo bili utrujeni in zaspani. Pa smo bili šele na 270 km. Kje je še 1200.
Do Cerknega se mi je malo spalo a sem se hitro zbudil na klancu proti Bukovem. Lepo je šlo gor, prehiteli dva Italijana, na ozkem, zavitem in z luknjami posejanem klancu pa sem šel res počaaaasi, da kombi ni zletel s ceste in da smo ostali na dovoljeni razdalji 250 m. Od konca spusta pa do Mosta na Soči sva se z Italijanom prehitevala, nato pa je imel postanek. Nadaljevali smo do Žage, se podpisali na časovni točki in šli takoj naprej proti Bovcu in Vršiču.
Takoj na začetku doline Trente, smo imeli postanek, da smo se preoblekli in pripravili na napad na Vršič. A kot se je izkazalo, je bilo to začetek težav. Hlače, ki so res lepe, so me ožulile že do samega začetka klanca. Tako sem se preoblekel že v drugi ridi na Vršič. Počasi smo nadaljevali proti vrhu, ko me je res zmanjkalo. Komaj sem se privlekel do vrha, kjer me je pričakala cela gruča navijačev. Slišal sem jih, opazil tudi, videl pa ne, saj sem bil res čisto fuč. Pred nami pa še 800 km. Tudi spust proti Kranjski Gori je bila sama muka: kocke, luknja pri luknji, noge pa nikakor ne obrnit. Ni šlo. Pa še sedel sem komaj. Postanek v Gozdu Martuljku je bil super: malo spanja, pašta, masaža. Posnela nas je tudi TV DOS in cela ekipa smo postali zvezde. No ali pa vsaj svetel utrinek. Do naslednje časovne postaje v Slovenskem Javorniku smo se bolj kot ne ogrevali in privajali na sedež, ki je bil kot da bi sedel na bodeči žici.
Nadaljevanje po cestah pod Karavnkami je bil v znamenju razgibane trase in slabe ceste. Idealno. Nekako sem prišel k sebi in v strm klanec proti Šenturski gori je kar šlo presenetljivo dobro. In tam je odmeval refren od Niet-ov: …. pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt!... Pa nismo umrli in smo šli naprej. Spust proti Kamniku zopet adrenalinski in dosegli smo Kamnik in nadaljevali na Črnivec. Odlično je šlo gor. Na vrhu zopet polno navijačev in postanek. Oblekel sem se, pojedel in se spustil v Savinjko dolino. Ko sem se ravno nekako navadil na sedež, se je začelo oglašati desno koleno. Proti Šoštanju in naslednji časovni točki se ja kar malo vleklo. Do cilja pa še 700 km. Začela se je druga noč.
Takoj nato se je začel naslednji veliki vzpon – Sleme. Skoraj 15 km vzpona, k sreči ne preveč strm. Navijaška skupina se je zopet izkazala in smo ga pregurali. Noge na vrhu klanca so bile kar fuč, rit pa tudi. Tako je sledil le še spust do Črne na Koroškem in spanje. Ko smo se zbudili, smo malo prilagodili sedež, da smo zdržali po razriti cesti proti Ravnam. Potem pa je kar nekako šlo proti Mariboru. Koleno je bilo vzdržno, sedež za malenkost boljši. Tako smo prišli ob šestih zjutraj do Maribora oz. do Kamnice, kjer je bila naslednja časovna kontrola. Postanek za zajtrk in masažo ter nova maža za zadnjo plat, kar je bila posebna zgodba, kako so fantje prišli do nje: predstavljajte si štiri fante ob petih zjutraj v porodnišnici, ki rabijo eno mazilo za zadnjo plah. Hmm.
Pot smo nadaljevali proti severu, čez klančke proti Šentilju in nato se je začela ravnina proti Gornji Radgoni, po kateri je res šlo hitro. Goričko se je izkazal za zelo zahrbtnega. Ko že misliš, da je konec klanca, te čaka še eden, pa še en, pa še en… noge so enkrat enostavno rekle, da imajo dovolj. In to 450 km do konca. Komaj smo pregurali do vrha, ko smo se končno le spustili proti ravninam Prekmurja in časovni postaji v Moravskih Toplicah. Malo smo si odpočili, Dušan mi je zmasirali noge in že smo hiteli naprej.
Po dobri uri in pol ravnine, pa se je začelo zopet glasno oglašati desno koleno. Nekaj mu ni bilo všeč in to vsakič, ko sem pritisnil. In to se je vleklo dobrih 40 km do Ptuja. Vmes je bilo že tako hudo, da bi najraje le z levo nogo poganjal, a kaj ko je tudi to koleno začelo tiho ječati. Malo pred Ptujem pa presenečenje in zopet navijači iz Logatca. Zelo sem jih bil vesel, a kaj ko sem komaj sestopil s kolesa, stati pa nisem mogel. Od nekje so prinesli led in mi hladili kolena. Po dobre pol ure smo šli naprej. Še malo smo prilagodili čevlje, kar pa ni prineslo izboljšanja. V mukah smo počasi in z ustavljanji smo naredili še kos poti proti Ptujski Gori. Do konca pa še 350 km. Vmes sta me presenetili še Neja in Polona malo naprej pa še Rok in Ana. Kot vesoljci so se pojavili. Ko pa enkrat res ni šlo več, smo poizkusili še en trik. Sezul sem kolesarske čevlje in obul superge. V njih sem prišel vse do Šmarij pri Jelšah, kjer je bila naslednja časovna postaja in malo pavze. Še prej pa sta se zopet kar od nikjer pojavila Metka in Stane.
Sledila je najkrajša etapa, a tudi zelo razgibana, do Krškega. O začetka je šlo fino: rit je bila tiho, kolena tudi. Končno nekaj dobrih novic. A že po 10 km zopet koleno. Sledil je zopet en dolg klanec in dolg spust. Začela se je tretja noč. In novi klanci okoli Senovega: kratki in strmi. Kolena so kričala, jaz pa ravno toliko da ne. Da je bila mera polna, je bila tudi cesta kot švicarski sir in s tem še tretja točka, ki je kričala ob vsaki povoženi luknji. Pa smo vseeno prigurali do Krškega. Malo juhice, pa novi navijači (Tomaž, David, Aljoša, Gašper) in že smo jo mahnili naprej proti Dolenjski in Vahti. Do cilja pa le še malo več kot 200 km.
Po dolenjskih ravninah je kar letelo in 1000 km je zletel mimo nekje pri Čatežu. Navijači so bili glasni in povsod so bili zraven. Tudi Aleš, Katja in Maja. K sreči sta bila koleno in rit tiho. Pri Šentjerneju kratka pavza, nato pa naprej proti Novemu Mestu in Vahti. Pred Vahto še postanek za masažo in navijačica Maja. Nato pa 13 km dolg vzpon na Vahto. Ni strm, konča pa se tudi ne. Kolena so kmalu začela peti na ves glas, enako danica zadaj, moči je bilo vedno manj. Navijači so ob meni pretekli prav cel klanec (v štafeti seveda). Pod vrhom pa komaj, komaj da je šlo. Stiskal sem zobe, ušesa, ledvica in še kak prst na nogi, da smo končno in nekako prigurali na vrh. Na vrhu krajši postanek in odločitev, da še ne bomo spali in se spustimo do Metlike, če pa smo že ravno tam pa še nekaj kilometrov naprej do Črnomlja, kjer je bila časovna postaja. Vse lepo in prav, a kaj ko se noge niso hotele vrteti, če smo jih v to prisilili, pa so zavriskala kolena. In da to še ni bilo dovolj, je cesta med Metliko in Črnomljem, milo rečeno, ena sama katastrofa – same luknje in grbine. Pritoževanje zadnje plati je bilo več kot očitno. Pa smo vseeno prigurali v Črnomelj ob štirih zjutraj. Tudi spremljevalna ekipa je komaj čakala, da končno lahko zaspi. Ni kaj, sem jih kar namučil. Do cilja pa le še 120 km.
Ko smo hoteli nadaljevati pa zopet nova težava. Kljub raznim pogumnim poskusom, da bi se usedel na sedež, ni šlo. Enostavno je vse preveč bolelo. Mojster Aleš pa takoj z novo idejo, da zamenjamo sedež. 2 minuti in je bilo narejeno. Bolje ni bilo, a vsaj prisilil sem se nekako usesti. K sreči je bi najprej klanec proti Kočevju, da sem ga lahko speljal stoje. Sledilo je še nekaj kilometrov ceste, ki je spominjala na znano dirko Pariz – Roubaix. Super za dobro jutro. Počasi in brez užitka na sedežu smo se bližali Kočevju. Tudi kolena niso bila nič boljša kot prej. Tako smo se vleeekliii proti Ribnici. Tam pa nam nasproti pride Anžon, in pot se je le začela krajšati. Malo sva klepetala, malo sem stokal, pa vseeno ni bilo dosti bolje. V Sodražici kratek postanek, da sem se slekel in komaj smo speljali, še več družbe: Mitja Rok. Ker je preizkušnjo končal že prejšnji dan, me je prišel pospremit še zadnji del poti. Tako smo skupaj kolesarili kar trije DOS-ovci. Kaj takega se pa res ne vidi vsak dan. Kljub vsem bolečinam in mukam smo še kar hitro prišli do klanca, ki nas je povezal z Notranjsko. Na vrhu pa že prvi navijači. Sledil je spust proti Novi Vasi in predzadnji časovni kontroli.
Takoj smo nadaljevali mimo glasnih navijačev na Bloški polici, pa v Cerknici pa mimo Rakeka in Unca do Planine, kjer pa je bila cela veselica: pol Logatca se je tam zbralo in zaprlo cesto, da nas pozdravi. Vključno z županom. 5 minut za čestitke potem pa vsi skupaj v špalirju naprej proti Kačjim ridam. Najprej nas je bilo kakih 10 kolesarjev, potem pa kakih 10 avtomobilov. Kljub vsem kričačem, ki so se oglašali v meni, je bil to najlepši kos poti. V zadnjih ridah še novi in novi navijači (kosilo so imeli zagotovo mrzlo, ko so prišli domov). Šli smo tako hitro, da nas je organizator ujel šele pod viaduktom. Nato pa je sledil le še spust do ciljne črte. Navijačev je bilo celo morje, lahko bi rekel, da je Logatec za eno uro zasedel Postojno. KONEC JE. 1205 KM SMO PREGURALI. PREMAGALI SMO DOS.
Za konec nekaj modrih nasvetov, ki sem jih upošteval:
- Krize bodo. Rešite jih. (ne vem kdo)
- Vse težave rešite na kolesu med kolesarjenjem. (Marko)
- Nikoli nisi tako utrujen, da nebi mogel še enkrat obrniti pedala. (Jure)
- Klance samo preguraj, po ravnini pa šibaj. (Mitja)
- Trden bod' pa zdrž. (Aleš)
Nekaj stvari pa sem sam pogruntal in me ne bo nihče prepričal, da nima prav:
- SKI BOR ni majhen (pojdi ga preštamfat, pa boš videl)
- Prekmurje ni ravno.
- Slovenija ni majhna (pojdi jo prekolesarit).
Hvala vsem, ki ste me izzvali da sem šel. Hvala Urški, ki me je pustila iti in mi prala vse cunje. Hvala neverjetni spremljevalni ekipi Furmanov. Hvala spremljevalnim poročevalcem in navijačem in navijačem ob progi. Hvala vsem, ki ste nas spremljali in spodbujali preko interneta. Hvala sponzorjem.
Fino je bilo. Kljub vsemu. Slike še pridejo.
Vse skupaj se je začelo februarja, ko smo kljub še smučarski sezoni že začeli s prvimi kilometri. Tako smo v vsega skupaj 10 tednih trenirali na kolesu (in smučkah), sestavili spremljevalno ekipo, poskrbeli za kolesarsko opremo, hrano, vse mogoče stvari za s sabo, kombija, še en avto za to, da bo sama preizkušnja čimbolj približana vsem tudi preko intereneta in priskrbeli še sponzorska sredstva, da finančno breme zame oz. ekipo ni bilo preveliko. Resnično sem vesel, da se jih je toliko odzvalo.
In končno je le prišel težko pričakovani četrtek in štart. Že dopoldne sva šla z Dušanom na tehnični pregled spremljevalnega vozila in kolesa. Opravili smo ga brez težav. Zares pa smo se ob 16:00, da smo spravili še vse stvari v kombi, polimali kombije, naredili še skupinsko fotografijo in se odpravili v Postojno.
Tam pa se je začelo. Pa ne samo štart ampak so začeli delovati živčki. Na polno. Ko sem čakal na štart, sem se tresel kot šiba na vodi, pulza 160 že če sem samo sedel. Vsi navijači ob odru (bilo jih je malo morje) so mi še zaželeli vse najboljše, sam pa bi se najraje odpeljal kar nazaj proti Logatcu. Na odru so me nekaj intervjuvali, pa ne vem ravno, kaj vse sem odgovoril. Takoj ko sem hotel speljati, so mi še očala padla na tla. Pa ne samo na oder ampak z odra na tla ob ograjo. In to pred vsemi navijači, kamerami, fotografi… Groza!
No, ampak potem smo le začeli kolesariti. Živčki so še vedno delovali tja do Črnega kal, ko pulz kar ni in ni hotel pasti pod 150 u/min. Energije je bilo polno in sem se ves čas kar fino brzdal, da ni šlo prehitro. Ko smo se začeli vzpenjati proti Kubedu, sprednja lučka ni hotela svetiti. Po dobrih 15 min prošenj in prigovarjanja pa je le popustila in začela delati. V klanec je kar letelo. V spustu proti Sv. Antonu so na spremljevalnem avtu gume kar škripale, da so me lahko lovili. Tako je šlo vse do Šmarij: hitro, a z rezervo. V Šmarjah smo se podpisali, odlili kar je bilo treba in pičili dalje.
Ob obali sem končno dobil en ritem, ki smo ga nato vozili večino trase. V Dekanih so se mi noge zdele že fino zmatrane, pa je bilo za nami šele 110 km. Kje jih je še 1200!! No, ampak v Črni kal je bilo že bolje in je res fino šlo. V Lokvah pri Divači je bil prvi krajši postanek, da sem se oblekel, malo pojedel in hitro naprej. Po Krasu je bilo hladno, a sem se dovolj oblekel. Proti Ajdovščini se je kar malo vleklo, malo se mi je že začelo spati, a smo zdržali do Lokavca. Hiter podpis na časovni kontroli, nato pa napad na Predmejo.
Klanec je strm in dolg. Vmes je bilo malo krizice, a nič takega, saj so bili navijači nadvse glasni in duhoviti. Na vrhu klanca smo se ustavili, da sem se preoblekel, pojedel juhico, nato pa naprej po ˝domačih˝ cestah naprej. Proti Colu je šlo res kot raketa. Mimo Avstrijca smo kar padli in ga pustili daaaaleč za sabo. V kombiju so se le držali za volan in vse ročke, da niso leteli po sem in tja. Lepo se je bilo peljati mimo SKI BOR-a, ki se je prebujal v soncu. V Godoviču pa postanek za kofetek in prvi šok. Namesto 5 ljudi jih je bilo tam 50. In to ob šestih zjutraj. A res nimajo kaj bolj pametnega za počet? Rahlo smo bili utrujeni in zaspani. Pa smo bili šele na 270 km. Kje je še 1200.
Do Cerknega se mi je malo spalo a sem se hitro zbudil na klancu proti Bukovem. Lepo je šlo gor, prehiteli dva Italijana, na ozkem, zavitem in z luknjami posejanem klancu pa sem šel res počaaaasi, da kombi ni zletel s ceste in da smo ostali na dovoljeni razdalji 250 m. Od konca spusta pa do Mosta na Soči sva se z Italijanom prehitevala, nato pa je imel postanek. Nadaljevali smo do Žage, se podpisali na časovni točki in šli takoj naprej proti Bovcu in Vršiču.
Takoj na začetku doline Trente, smo imeli postanek, da smo se preoblekli in pripravili na napad na Vršič. A kot se je izkazalo, je bilo to začetek težav. Hlače, ki so res lepe, so me ožulile že do samega začetka klanca. Tako sem se preoblekel že v drugi ridi na Vršič. Počasi smo nadaljevali proti vrhu, ko me je res zmanjkalo. Komaj sem se privlekel do vrha, kjer me je pričakala cela gruča navijačev. Slišal sem jih, opazil tudi, videl pa ne, saj sem bil res čisto fuč. Pred nami pa še 800 km. Tudi spust proti Kranjski Gori je bila sama muka: kocke, luknja pri luknji, noge pa nikakor ne obrnit. Ni šlo. Pa še sedel sem komaj. Postanek v Gozdu Martuljku je bil super: malo spanja, pašta, masaža. Posnela nas je tudi TV DOS in cela ekipa smo postali zvezde. No ali pa vsaj svetel utrinek. Do naslednje časovne postaje v Slovenskem Javorniku smo se bolj kot ne ogrevali in privajali na sedež, ki je bil kot da bi sedel na bodeči žici.
Nadaljevanje po cestah pod Karavnkami je bil v znamenju razgibane trase in slabe ceste. Idealno. Nekako sem prišel k sebi in v strm klanec proti Šenturski gori je kar šlo presenetljivo dobro. In tam je odmeval refren od Niet-ov: …. pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt!... Pa nismo umrli in smo šli naprej. Spust proti Kamniku zopet adrenalinski in dosegli smo Kamnik in nadaljevali na Črnivec. Odlično je šlo gor. Na vrhu zopet polno navijačev in postanek. Oblekel sem se, pojedel in se spustil v Savinjko dolino. Ko sem se ravno nekako navadil na sedež, se je začelo oglašati desno koleno. Proti Šoštanju in naslednji časovni točki se ja kar malo vleklo. Do cilja pa še 700 km. Začela se je druga noč.
Takoj nato se je začel naslednji veliki vzpon – Sleme. Skoraj 15 km vzpona, k sreči ne preveč strm. Navijaška skupina se je zopet izkazala in smo ga pregurali. Noge na vrhu klanca so bile kar fuč, rit pa tudi. Tako je sledil le še spust do Črne na Koroškem in spanje. Ko smo se zbudili, smo malo prilagodili sedež, da smo zdržali po razriti cesti proti Ravnam. Potem pa je kar nekako šlo proti Mariboru. Koleno je bilo vzdržno, sedež za malenkost boljši. Tako smo prišli ob šestih zjutraj do Maribora oz. do Kamnice, kjer je bila naslednja časovna kontrola. Postanek za zajtrk in masažo ter nova maža za zadnjo plat, kar je bila posebna zgodba, kako so fantje prišli do nje: predstavljajte si štiri fante ob petih zjutraj v porodnišnici, ki rabijo eno mazilo za zadnjo plah. Hmm.
Pot smo nadaljevali proti severu, čez klančke proti Šentilju in nato se je začela ravnina proti Gornji Radgoni, po kateri je res šlo hitro. Goričko se je izkazal za zelo zahrbtnega. Ko že misliš, da je konec klanca, te čaka še eden, pa še en, pa še en… noge so enkrat enostavno rekle, da imajo dovolj. In to 450 km do konca. Komaj smo pregurali do vrha, ko smo se končno le spustili proti ravninam Prekmurja in časovni postaji v Moravskih Toplicah. Malo smo si odpočili, Dušan mi je zmasirali noge in že smo hiteli naprej.
Po dobri uri in pol ravnine, pa se je začelo zopet glasno oglašati desno koleno. Nekaj mu ni bilo všeč in to vsakič, ko sem pritisnil. In to se je vleklo dobrih 40 km do Ptuja. Vmes je bilo že tako hudo, da bi najraje le z levo nogo poganjal, a kaj ko je tudi to koleno začelo tiho ječati. Malo pred Ptujem pa presenečenje in zopet navijači iz Logatca. Zelo sem jih bil vesel, a kaj ko sem komaj sestopil s kolesa, stati pa nisem mogel. Od nekje so prinesli led in mi hladili kolena. Po dobre pol ure smo šli naprej. Še malo smo prilagodili čevlje, kar pa ni prineslo izboljšanja. V mukah smo počasi in z ustavljanji smo naredili še kos poti proti Ptujski Gori. Do konca pa še 350 km. Vmes sta me presenetili še Neja in Polona malo naprej pa še Rok in Ana. Kot vesoljci so se pojavili. Ko pa enkrat res ni šlo več, smo poizkusili še en trik. Sezul sem kolesarske čevlje in obul superge. V njih sem prišel vse do Šmarij pri Jelšah, kjer je bila naslednja časovna postaja in malo pavze. Še prej pa sta se zopet kar od nikjer pojavila Metka in Stane.
Sledila je najkrajša etapa, a tudi zelo razgibana, do Krškega. O začetka je šlo fino: rit je bila tiho, kolena tudi. Končno nekaj dobrih novic. A že po 10 km zopet koleno. Sledil je zopet en dolg klanec in dolg spust. Začela se je tretja noč. In novi klanci okoli Senovega: kratki in strmi. Kolena so kričala, jaz pa ravno toliko da ne. Da je bila mera polna, je bila tudi cesta kot švicarski sir in s tem še tretja točka, ki je kričala ob vsaki povoženi luknji. Pa smo vseeno prigurali do Krškega. Malo juhice, pa novi navijači (Tomaž, David, Aljoša, Gašper) in že smo jo mahnili naprej proti Dolenjski in Vahti. Do cilja pa le še malo več kot 200 km.
Po dolenjskih ravninah je kar letelo in 1000 km je zletel mimo nekje pri Čatežu. Navijači so bili glasni in povsod so bili zraven. Tudi Aleš, Katja in Maja. K sreči sta bila koleno in rit tiho. Pri Šentjerneju kratka pavza, nato pa naprej proti Novemu Mestu in Vahti. Pred Vahto še postanek za masažo in navijačica Maja. Nato pa 13 km dolg vzpon na Vahto. Ni strm, konča pa se tudi ne. Kolena so kmalu začela peti na ves glas, enako danica zadaj, moči je bilo vedno manj. Navijači so ob meni pretekli prav cel klanec (v štafeti seveda). Pod vrhom pa komaj, komaj da je šlo. Stiskal sem zobe, ušesa, ledvica in še kak prst na nogi, da smo končno in nekako prigurali na vrh. Na vrhu krajši postanek in odločitev, da še ne bomo spali in se spustimo do Metlike, če pa smo že ravno tam pa še nekaj kilometrov naprej do Črnomlja, kjer je bila časovna postaja. Vse lepo in prav, a kaj ko se noge niso hotele vrteti, če smo jih v to prisilili, pa so zavriskala kolena. In da to še ni bilo dovolj, je cesta med Metliko in Črnomljem, milo rečeno, ena sama katastrofa – same luknje in grbine. Pritoževanje zadnje plati je bilo več kot očitno. Pa smo vseeno prigurali v Črnomelj ob štirih zjutraj. Tudi spremljevalna ekipa je komaj čakala, da končno lahko zaspi. Ni kaj, sem jih kar namučil. Do cilja pa le še 120 km.
Ko smo hoteli nadaljevati pa zopet nova težava. Kljub raznim pogumnim poskusom, da bi se usedel na sedež, ni šlo. Enostavno je vse preveč bolelo. Mojster Aleš pa takoj z novo idejo, da zamenjamo sedež. 2 minuti in je bilo narejeno. Bolje ni bilo, a vsaj prisilil sem se nekako usesti. K sreči je bi najprej klanec proti Kočevju, da sem ga lahko speljal stoje. Sledilo je še nekaj kilometrov ceste, ki je spominjala na znano dirko Pariz – Roubaix. Super za dobro jutro. Počasi in brez užitka na sedežu smo se bližali Kočevju. Tudi kolena niso bila nič boljša kot prej. Tako smo se vleeekliii proti Ribnici. Tam pa nam nasproti pride Anžon, in pot se je le začela krajšati. Malo sva klepetala, malo sem stokal, pa vseeno ni bilo dosti bolje. V Sodražici kratek postanek, da sem se slekel in komaj smo speljali, še več družbe: Mitja Rok. Ker je preizkušnjo končal že prejšnji dan, me je prišel pospremit še zadnji del poti. Tako smo skupaj kolesarili kar trije DOS-ovci. Kaj takega se pa res ne vidi vsak dan. Kljub vsem bolečinam in mukam smo še kar hitro prišli do klanca, ki nas je povezal z Notranjsko. Na vrhu pa že prvi navijači. Sledil je spust proti Novi Vasi in predzadnji časovni kontroli.
Takoj smo nadaljevali mimo glasnih navijačev na Bloški polici, pa v Cerknici pa mimo Rakeka in Unca do Planine, kjer pa je bila cela veselica: pol Logatca se je tam zbralo in zaprlo cesto, da nas pozdravi. Vključno z županom. 5 minut za čestitke potem pa vsi skupaj v špalirju naprej proti Kačjim ridam. Najprej nas je bilo kakih 10 kolesarjev, potem pa kakih 10 avtomobilov. Kljub vsem kričačem, ki so se oglašali v meni, je bil to najlepši kos poti. V zadnjih ridah še novi in novi navijači (kosilo so imeli zagotovo mrzlo, ko so prišli domov). Šli smo tako hitro, da nas je organizator ujel šele pod viaduktom. Nato pa je sledil le še spust do ciljne črte. Navijačev je bilo celo morje, lahko bi rekel, da je Logatec za eno uro zasedel Postojno. KONEC JE. 1205 KM SMO PREGURALI. PREMAGALI SMO DOS.
Za konec nekaj modrih nasvetov, ki sem jih upošteval:
- Krize bodo. Rešite jih. (ne vem kdo)
- Vse težave rešite na kolesu med kolesarjenjem. (Marko)
- Nikoli nisi tako utrujen, da nebi mogel še enkrat obrniti pedala. (Jure)
- Klance samo preguraj, po ravnini pa šibaj. (Mitja)
- Trden bod' pa zdrž. (Aleš)
Nekaj stvari pa sem sam pogruntal in me ne bo nihče prepričal, da nima prav:
- SKI BOR ni majhen (pojdi ga preštamfat, pa boš videl)
- Prekmurje ni ravno.
- Slovenija ni majhna (pojdi jo prekolesarit).
Hvala vsem, ki ste me izzvali da sem šel. Hvala Urški, ki me je pustila iti in mi prala vse cunje. Hvala neverjetni spremljevalni ekipi Furmanov. Hvala spremljevalnim poročevalcem in navijačem in navijačem ob progi. Hvala vsem, ki ste nas spremljali in spodbujali preko interneta. Hvala sponzorjem.
Fino je bilo. Kljub vsemu. Slike še pridejo.
