Po kratkem počitku še nekaj besed iz prve roke, kako je nama z Daretom uspelo zmagati na jubilejni Dirki okoli Slovenije. No, saj čisto točno ne vem, kako nama je uspelo, a vseeno: sva zmagovalca med dvojicami!!!
Po spletu naključij, sva se z Daretom po novem letu dogovorila, da bova letos skupaj odšla odkolesarit DOS v kategoriji dvojic. Zima je bila super in tako se je moj resni kolesarski trening začel v začetku marca. Pa še ta se je prepletal s smučanjem. A je nekako šlo mi je uspelo odpeljati nekaj daljših treningov, za prvi maj pa še en lep sklop treningov v Istri. V "tolažbo" mi je bilo dejstvo, da polovico Slovenije prevozi Dare in izkušnje iz preteklih dveh preizkušenj. Torej: sami izgovori. A kar je bilo, je bilo. Našla in izbrala sva si super ekipi in smo šli. Zopet sem lahko vozil leseno Spring kolo. Novo, zadnjo verzijo.
Pa smo štartali v četrtek ob 19:58 iz Postojne. Tako miren pred štartom še nisem bil (zopet zanašanje na to, da sva dva). Najprej se je v boj podal Dare in prvo etapico do Petrinj. Že kmalu po štartu je prehitel ekipo Ta starih. Menjavo sva naredila na začetku spusta proti Črnemu Kalu. Navzdol je kar fino šlo in že med spustom smo prehiteli ekipo Mengeš. Za nami pa je ostala ekipa Orideja. In kar naenkrat smo bili kar prvi med dvojicami. Proti Kubedu je šlo ekspresno, tudi navzdol proti Sv. Antonu, pa čez primorske Alpe do Šmarij. Res je šlo hitro. In v Šmarjah zopet menjava. Dare naprej, mi pa proti naslednji menjavi v Dekane po bližnjici. Malo pavze, potem pa menjava in v klanec v Črni Kal. Veter je močno pihal v hrbet in zdi se mi, da je ves čas šlo v klanec nad 20 km/h. In v enakem tempu sem nadaljeval proti Kozini. Na neki ravnini (šlo je gor, a brez ovinkov) pred Kozino je šlo kar 35 km/h! Noro. Kar prehitro. Po razgibanem Krasu nas je pozdravilo nekaj kapelj dežja, a je do Dutovelj vreme zdržalo. V Dutovljah menjava. Dare na 60 km etapico, jaz pa spat do Ajdovščine.
Potem pa se je začelo. Že Dareta je dobil dež. V Ajdovščini je začelo kapljati, V Lokavcu padati, na klanec proti Predmeji pa scati z neba. V klanec je šlo še kar dobro a proti vrhu je res lilo. Tik pod vrhom smo se dogovorili, v kaj se bomo preoblekli in to naredili v minutki. In smo šli naprej. A že po nekaj metrih nas je pričakala megla. A to ni bila navadna megla ampak MEGLA. Pred seboj se ni videlo nič, le belo osvetljena megla. Ekipa zadaj ni mogla nič pomagati. Prestavil sem v lahko prestavo, lučko usmeril v tla in gledal sredinsko črto in ji sledil. Videlo se je točno 3 prekinjene črtice naprej. Tako smo čisto počasi vozili proti Colu. Na Kovku pa se je megla kar naenkrat razkadila in lahko smo normalno nadaljevali naprej. No, razen, da se je zopet ulilo. Nekdo je škaf obrnil okoli in moker sem bil do kože. V tem dežju smo seveda stali na obeh rdečih lučeh ob delovni zapori. Super občutek na 900 m pri manj kot 10° C. Še spust v Črni Vrh in spet menjava. V tistem nalivu naj je prišlo spodbujat kar 10 navijačev in Dare se je (upam) z lažjim srcem odpravil naprej v dež.
Pred Cerknim zopet menjava, saj me je čakal klanec proti Bukovem in naprej do Mosta na Soči. Dež ni ponehal, le malo se je umiril. Špricalo je od vsepovsod in kmalu sem bil zopet cel moker. Po precej strmem klancu nas je čakal še izjemno zahteven spust v Baško grapo po ˝cesti˝. Že mene je na kolesu premetavalo po ozkih ovinkih in velikih luknjah, kaj pa se je dogajalo v kombiju, pa raje nisem spraševal. V dolini se je zopet močno ulilo. Ujeli in prehiteli smo Braneta Kovačiča, ki se je že osmič udeležil DOS-a kot solist. Tudi on je bil popolnoma moker in zeblo ga je do kosti. Do Mosta na Soči če ulivalo z neba, jaz pa sem hitel, da ta dež čimprej užije tudi Dare.
Naslednja menjava je bila že v dolini Trenta. Do menjave sem malo spal in Dare je bil kar naenkrat pri nas. Tako ni bilo časa jesti. Samo hitro smo se oblekli in šli naprej. Spremljal nas je dež in tako je kazalo do vrha Vršiča. Do začetka klanca je še nekako šlo, od prve srpentine na Vršič, na noge niso bile več prave. Lilo je kot iz škafa in najprej sem mislil, da je kriv dež in mraz. Ker pa kar ni in ni šlo na bolje, sem sumil, da je kaj drugega. Na sredi klanca pa mi je užgalo: jedli nismo! Kreten, sem si mislil. Pozabil sem na glavno stvar pred velikim klancem - hrano. Iz kombija so mi dali Getorade, ki mi je poživil delo in duha. Pojedli smo nekaj banan, hruško, malo sendviča in čokolado. Kmalu sem začel prihajati k sebi in ravno, ko se mi je zdelo, da sem ok, je bilo konec klanca. Končno. Dare mi je naredil uslugo in sva menjavo naredila že na vrhu in ne šele v Kranjski Gori. Pa še navijači so nas pričakali na vrhu. In dež je prenehal. Kranjska Gora pa je že bila obsijana s soncem, ki nas je nato spremljal ves čas do konca (razen ponoči).
Naslednji večji izziv je bil vzpon na Črnivec, še prej pa sem Daretu malo skrajšal pot po Gorenjski od Brezij do Šenčurja. Vzpon na Črnivec je šel brez težav, ni se mi zdelo posebej hitro a ekipa je bila kar zadovoljna s prikazanim. Zato sem bil tudi sam. V klanec sem prehitel še Žigo Serneca, ki je na koncu zasedel izjemno drugo mesto v generalni razvrstitvi med solisti. Izjemno je kolesaril ves čas.
Na vrhu menjava in moja naslednja izmena je potekala med Šoštanjem in Dravogradom. Ni blizu, pa še dol prelaz Sleme je vmes. Ker smo bili precej hitrejši kot prejšnja leta, sem ta klanec odpeljal prvič podnevi. Lep je, a zeloo dolg. Najprej nas je prišel pozdravit in bodrit tudi Erik Rosenstein (zmagal je DOS 2015), kar sem si štel v čast. Prehiteli smo tudi Sandija Bayerja. Tako da je izgledalo, da smo res dobro na poti. V Dravogradu zopet menjava. Jaz spat, Dare pa do Maribora. Tam začnemo malo spremljati ostale ekipe in vidimo, da je Mengeš ostal že kar precej zadaj, Orhideje pa so kako uro za nami. No, še kar smo prvi, smo si govorili. A pred nami je še druga polovica dirke. Zdaj se bo začelo dirkati.
Dare je ekspresno prišel do Maribora, kjer so nas pričakali Štajerski navijači. Nadaljeval sem preko kucljev do Šentilja, pa tja do Sladkega vrha in naprej do Vratje vasi. Ponoči so ti klanci precej zahtevnejši kot podnevi. Na najbolj severnem in (iz Logatca) oddaljenem koncu trase, sta nas pričakala dva avtomobila navijačev, ki sta nas pospremila čez Prekmurje in Goričko. Kot da nimajo nič boljšega početi v petek ponoči. Svaka čast jim. Tudi Goričko je ponoči precej drugačno kot podnevi, ravnine pa gredo vendarle ponoči hitreje mimo.Menjava v Martjancih in zopet Dare na ravnino, jaz pa tudi (v postelji).
Traso do Ptuja sva malo razdelila na krajše odseke, da nismo preveč spali in se ohladili. Mimo Ptuja in Kidričevega je bilo še nekaj navigacijskih težav zaradi delovišč na cesti, a smo jih dobro rešili. Pričel se je delati dan in menjava na Ptujski Gori. A ekipa Orhidej je še vedno malo manj kot eno uro zadaj. Kar nočejo se nam približati. Nekaj klancem in spustov proti Rogaški je šlo hitro mimo. Tudi potna knjiga v kombiju se je hitro našla :). Ko je Dare kolesaril prodi Šentjurju, vidimo, sta pred nami na cesti le še dva solista in četvorka. Četvorka je daleaaač spredaj. Vodilni solo kolesar Alojz Poglavc je daleč spredaj, veliki Marko Baloh pa niti ni tako daleč in mogoče bi ga lahko celo prehiteli. Pri menjavi v Šentjurju rečem Daretu: Markota bom ujel v tej etapi, ti ga boš pa v naslednji prehitel. In res: čez prelaz proti Kozjemu je šlo hitro, spust še bolj. Ko klanec v Podsredi ravno začnemo, pa proti vrhu že zagledamo Marka Baloha. In začne se počasen lov za njim.
V Brestanici zopet menjava in kmalu vidimo, da je Dare ujel Marka in ga tudi prehitel. Morala kar zraste: prehiteli smo velikega kolesarja MARKA BALOHA. Noro. Pred nami je bil le še Lojze. In niti ne več tako grozno daleč. Ko smo čakali na menjavo na Petelinjku pred Novim Mestom, smo bili dovolj zgodnji, da smo lahko navijali za vodečega Lojzeta. Izgledal je precej utrujen, pred nami pa je bil celih 45 min. Neulovljivo. Orhideje pa še kar skoraj uro zadaj. Morda pa lahko to zadržimo, začnem razmišljati. Še dva klanca čakata. Četvorke so takrat že prišle v cilj. Hitra menjava in že šibam proti Vahti. Z vsemi temi spodbudnimi rezultati, je čez Vahto kar letelo. Pa še prvič sem jo kolesaril podnevi. Sploh ni tako zahtevna. Seveda smo spet lahko počivali na obeh rdečih semaforjih. A razlika pred Orhidejami je ostajala enaka, za Lojzetom pa pa se je zmanjševala hitreje kot smo pričakovali.
Dare je z vrha Vahte šibal do Črnomlja od tam pa sem jaz nadaljeval proti zadnjemu velikemu klancu - Kanižarici, ki sem jo končno enkrat prekolesaril podnevi in ne povsem izmučen. In spet je šlo gor kar v redu. Dohiteli so nas navijači in takrat sem začutil, da bomo še en DOS zopet končali! In kot kaže z zelo dobrim rezultatom, kajti Orhideje so še vedno skoraj uro zadaj. Po vseh tistih vzponih in vzpončkih proti Mozelju sem začel vedno bolj pritiskati na pedala. Pri menjavi v Mozelju je Dare rekel: jaz bom Lojza dohitel, ti ga boš pa prehitel. Malo morgen, sem si mislil. V Ribnici smo bili deležni neverjetne spodbude navijačev ob cesti.
In Dare je zopet šel na polno in do menjave v Kanižarici zmanjšal zaostanek za Lojzom za skoraj 10 min in bil je le še 4 minute spredaj. Čakal nas je še klanec Boncar in spust do Planinskega polja. V klanec sem dal vse od sebe in tik po vrhu klanca najprej zagledam zopet Erika Rosensteina nato pa še kombi vodilnega Lojza. Najprej sem misli, da ga bom hitro prehitel, a po ravnini ga kar nisem mogel zlahka ujeti. Fino sem se potrudil, da sem ga ujel v Novi vasi, kjer sva malo poklepetala, potem pa na vso moč naprej. V klanec proti Bloški polici smo končno dobili nekaj prednosti. Na vrhu so spodbudo delili člani zmagovalne četvorke. Zelo hitro dol in na vso moč do Rakeka, kjer sva z Daretom skupaj nadaljevala do Planine in Postojne. Do Planine sva šla še kar na polno in tudi pri množici navijačev se nisva ustavljala. Ko pa se voziva skozi planino pa malo debatirva, kako je Lozje (pa tudi Marko in Žiga) vrhunski. Midva sva dva, pa je Lojze sam enako hiter kot sva midva skupaj. Pa Dare reče: a ga počakava? In res. Bolj kot sva gonila v Kačje ride, bolj sva se strinjala, da si Lojze zasluži priti v cilj pred nama, saj je sam tako hitro odpeljal 1220 km, kot sva jih midva oba. Jasno nama je bilo, da sva med dvojicami zmagala, generalno nama drugega najhitrejšega časa ne more nihče več vzeti, le Lojze pa bi zasluženo lahko prišel v cilj pred nama. Počasi sva se pripeljala do table Postojna, kjer je le minuto kasneje prišel še Lojze in ovit v slovensko zastavo začel spust proti cilju. On sam, midva pa dva, pa se na koncu skupaj spuščamo prosti cilju. Noro dober je.
In prispeli smo v morje navijačev v center Postojne. Veliko najinih in veliko Lojzevih. Čudovito vzdušje. In kar ne verjamem: zmagala sva. Najhitrejša sva. Nihče naju ni prehitel. Kaj takega, neverjetno in čudno. Februarja sva se menila, da greva odpeljat DOS. Cilj je bil, da se ne ustavljamo. In na koncu kar zmagamo. Neverjetno, a resnično. Ni jih veliko, ki imajo čast stati v nedeljo popoldne na najvišji stopnički Dirke okoli Slovenije. Za to je bilo potrebnih 1220 km oz. 44 ur in 42 minut. Dirke. Treningov niti ne morem prešteti. Ni čudno, da nam pravijo, da smo nori. Vedno bolj jim verjamem.
Ta dosežek pa ni le moj in Daretov. Daleč od tega. Vsekakor ima vsaj polovico teh zaslug spremljevalna ekipa: za mojo ritjo so se vozili Gašper, David in Robi. Brez njih ne bi prišel daleč in samo mi vemo, kaj ve je bilo potrebno v kombiju narediti, da sem lahko kolesaril tako kot je treba. Ne morem napisati in opisati njihove požrtvovalnosti in nesebičnosti.
Za Dareta so skrbeli Teo, Bojan, Hari, Miran, v avtotomu pa za oba skrbeli še Heidi, Jure in Toni. Seveda sta obe ekipi super sodelovali, pomagali in spodbujali drug drugega.
Osebno se moram posebej zahvaliti še Urški, ki me je spustila zopet kolesarit za dva dni. In še tista dva meseca prej. Pa da je prala in kuhala in pazila na otroka. Ne bi šlo brez nje.
Hvala Gašperju in Davidu in novemu Spring kolesu.
Hvala Mariji za pisanje na tej strani. Ni malo dela.
Darku hvala za posojene obleke. Zeloooo so prišle prav (kot si lahko videl na vseh dežnih slikah).
Posebej hvala vsem sponzorjem, ki ste pripravljeni podpreti take nore in trapaste ideje in ljudi. Oglejte si jih na prvi strani.
Hvala Dušanu, ki nas je spet zbobnal skupaj. Čestitam Borisu, da je zopet solo končal to preizkušnjo. Bila je ena težjih. Z njim so trpeli še Dušan, Aleš, Peter in Brane. Bravo vsem.
Iskrena hvala pa na koncu velja vsem navijačem, ki ste nas bodrili med treningi, na štartu, ob cesti, ob menjavah, v Črnem Vrhu, na Vršiču, Črnivcu, Mariboru, Goričkem, Prekmurju, Kanižarici, Ribnici, Bloški Polici, Grahovem, Cerknici, Planini in vse naprej do Postojne in še kje vmes. Tega ne delamo zaradi vas, smo pa veseli, da nas pri naših malo norih idejah spodbujate. Verjetno ta ni zadnja.
Ni kaj. Za vedno bo ekipa Furmani zapisana kot zmagovalec med dvojicami na Dirki okoli Slovenije 2017. Zagotovo so od nas tudi hitrejši, a letos teh na dirki ni bilo. Do naslednjega izziva pa srečno!
Po spletu naključij, sva se z Daretom po novem letu dogovorila, da bova letos skupaj odšla odkolesarit DOS v kategoriji dvojic. Zima je bila super in tako se je moj resni kolesarski trening začel v začetku marca. Pa še ta se je prepletal s smučanjem. A je nekako šlo mi je uspelo odpeljati nekaj daljših treningov, za prvi maj pa še en lep sklop treningov v Istri. V "tolažbo" mi je bilo dejstvo, da polovico Slovenije prevozi Dare in izkušnje iz preteklih dveh preizkušenj. Torej: sami izgovori. A kar je bilo, je bilo. Našla in izbrala sva si super ekipi in smo šli. Zopet sem lahko vozil leseno Spring kolo. Novo, zadnjo verzijo.
Pa smo štartali v četrtek ob 19:58 iz Postojne. Tako miren pred štartom še nisem bil (zopet zanašanje na to, da sva dva). Najprej se je v boj podal Dare in prvo etapico do Petrinj. Že kmalu po štartu je prehitel ekipo Ta starih. Menjavo sva naredila na začetku spusta proti Črnemu Kalu. Navzdol je kar fino šlo in že med spustom smo prehiteli ekipo Mengeš. Za nami pa je ostala ekipa Orideja. In kar naenkrat smo bili kar prvi med dvojicami. Proti Kubedu je šlo ekspresno, tudi navzdol proti Sv. Antonu, pa čez primorske Alpe do Šmarij. Res je šlo hitro. In v Šmarjah zopet menjava. Dare naprej, mi pa proti naslednji menjavi v Dekane po bližnjici. Malo pavze, potem pa menjava in v klanec v Črni Kal. Veter je močno pihal v hrbet in zdi se mi, da je ves čas šlo v klanec nad 20 km/h. In v enakem tempu sem nadaljeval proti Kozini. Na neki ravnini (šlo je gor, a brez ovinkov) pred Kozino je šlo kar 35 km/h! Noro. Kar prehitro. Po razgibanem Krasu nas je pozdravilo nekaj kapelj dežja, a je do Dutovelj vreme zdržalo. V Dutovljah menjava. Dare na 60 km etapico, jaz pa spat do Ajdovščine.
Potem pa se je začelo. Že Dareta je dobil dež. V Ajdovščini je začelo kapljati, V Lokavcu padati, na klanec proti Predmeji pa scati z neba. V klanec je šlo še kar dobro a proti vrhu je res lilo. Tik pod vrhom smo se dogovorili, v kaj se bomo preoblekli in to naredili v minutki. In smo šli naprej. A že po nekaj metrih nas je pričakala megla. A to ni bila navadna megla ampak MEGLA. Pred seboj se ni videlo nič, le belo osvetljena megla. Ekipa zadaj ni mogla nič pomagati. Prestavil sem v lahko prestavo, lučko usmeril v tla in gledal sredinsko črto in ji sledil. Videlo se je točno 3 prekinjene črtice naprej. Tako smo čisto počasi vozili proti Colu. Na Kovku pa se je megla kar naenkrat razkadila in lahko smo normalno nadaljevali naprej. No, razen, da se je zopet ulilo. Nekdo je škaf obrnil okoli in moker sem bil do kože. V tem dežju smo seveda stali na obeh rdečih lučeh ob delovni zapori. Super občutek na 900 m pri manj kot 10° C. Še spust v Črni Vrh in spet menjava. V tistem nalivu naj je prišlo spodbujat kar 10 navijačev in Dare se je (upam) z lažjim srcem odpravil naprej v dež.
Pred Cerknim zopet menjava, saj me je čakal klanec proti Bukovem in naprej do Mosta na Soči. Dež ni ponehal, le malo se je umiril. Špricalo je od vsepovsod in kmalu sem bil zopet cel moker. Po precej strmem klancu nas je čakal še izjemno zahteven spust v Baško grapo po ˝cesti˝. Že mene je na kolesu premetavalo po ozkih ovinkih in velikih luknjah, kaj pa se je dogajalo v kombiju, pa raje nisem spraševal. V dolini se je zopet močno ulilo. Ujeli in prehiteli smo Braneta Kovačiča, ki se je že osmič udeležil DOS-a kot solist. Tudi on je bil popolnoma moker in zeblo ga je do kosti. Do Mosta na Soči če ulivalo z neba, jaz pa sem hitel, da ta dež čimprej užije tudi Dare.
Naslednja menjava je bila že v dolini Trenta. Do menjave sem malo spal in Dare je bil kar naenkrat pri nas. Tako ni bilo časa jesti. Samo hitro smo se oblekli in šli naprej. Spremljal nas je dež in tako je kazalo do vrha Vršiča. Do začetka klanca je še nekako šlo, od prve srpentine na Vršič, na noge niso bile več prave. Lilo je kot iz škafa in najprej sem mislil, da je kriv dež in mraz. Ker pa kar ni in ni šlo na bolje, sem sumil, da je kaj drugega. Na sredi klanca pa mi je užgalo: jedli nismo! Kreten, sem si mislil. Pozabil sem na glavno stvar pred velikim klancem - hrano. Iz kombija so mi dali Getorade, ki mi je poživil delo in duha. Pojedli smo nekaj banan, hruško, malo sendviča in čokolado. Kmalu sem začel prihajati k sebi in ravno, ko se mi je zdelo, da sem ok, je bilo konec klanca. Končno. Dare mi je naredil uslugo in sva menjavo naredila že na vrhu in ne šele v Kranjski Gori. Pa še navijači so nas pričakali na vrhu. In dež je prenehal. Kranjska Gora pa je že bila obsijana s soncem, ki nas je nato spremljal ves čas do konca (razen ponoči).
Naslednji večji izziv je bil vzpon na Črnivec, še prej pa sem Daretu malo skrajšal pot po Gorenjski od Brezij do Šenčurja. Vzpon na Črnivec je šel brez težav, ni se mi zdelo posebej hitro a ekipa je bila kar zadovoljna s prikazanim. Zato sem bil tudi sam. V klanec sem prehitel še Žigo Serneca, ki je na koncu zasedel izjemno drugo mesto v generalni razvrstitvi med solisti. Izjemno je kolesaril ves čas.
Na vrhu menjava in moja naslednja izmena je potekala med Šoštanjem in Dravogradom. Ni blizu, pa še dol prelaz Sleme je vmes. Ker smo bili precej hitrejši kot prejšnja leta, sem ta klanec odpeljal prvič podnevi. Lep je, a zeloo dolg. Najprej nas je prišel pozdravit in bodrit tudi Erik Rosenstein (zmagal je DOS 2015), kar sem si štel v čast. Prehiteli smo tudi Sandija Bayerja. Tako da je izgledalo, da smo res dobro na poti. V Dravogradu zopet menjava. Jaz spat, Dare pa do Maribora. Tam začnemo malo spremljati ostale ekipe in vidimo, da je Mengeš ostal že kar precej zadaj, Orhideje pa so kako uro za nami. No, še kar smo prvi, smo si govorili. A pred nami je še druga polovica dirke. Zdaj se bo začelo dirkati.
Dare je ekspresno prišel do Maribora, kjer so nas pričakali Štajerski navijači. Nadaljeval sem preko kucljev do Šentilja, pa tja do Sladkega vrha in naprej do Vratje vasi. Ponoči so ti klanci precej zahtevnejši kot podnevi. Na najbolj severnem in (iz Logatca) oddaljenem koncu trase, sta nas pričakala dva avtomobila navijačev, ki sta nas pospremila čez Prekmurje in Goričko. Kot da nimajo nič boljšega početi v petek ponoči. Svaka čast jim. Tudi Goričko je ponoči precej drugačno kot podnevi, ravnine pa gredo vendarle ponoči hitreje mimo.Menjava v Martjancih in zopet Dare na ravnino, jaz pa tudi (v postelji).
Traso do Ptuja sva malo razdelila na krajše odseke, da nismo preveč spali in se ohladili. Mimo Ptuja in Kidričevega je bilo še nekaj navigacijskih težav zaradi delovišč na cesti, a smo jih dobro rešili. Pričel se je delati dan in menjava na Ptujski Gori. A ekipa Orhidej je še vedno malo manj kot eno uro zadaj. Kar nočejo se nam približati. Nekaj klancem in spustov proti Rogaški je šlo hitro mimo. Tudi potna knjiga v kombiju se je hitro našla :). Ko je Dare kolesaril prodi Šentjurju, vidimo, sta pred nami na cesti le še dva solista in četvorka. Četvorka je daleaaač spredaj. Vodilni solo kolesar Alojz Poglavc je daleč spredaj, veliki Marko Baloh pa niti ni tako daleč in mogoče bi ga lahko celo prehiteli. Pri menjavi v Šentjurju rečem Daretu: Markota bom ujel v tej etapi, ti ga boš pa v naslednji prehitel. In res: čez prelaz proti Kozjemu je šlo hitro, spust še bolj. Ko klanec v Podsredi ravno začnemo, pa proti vrhu že zagledamo Marka Baloha. In začne se počasen lov za njim.
V Brestanici zopet menjava in kmalu vidimo, da je Dare ujel Marka in ga tudi prehitel. Morala kar zraste: prehiteli smo velikega kolesarja MARKA BALOHA. Noro. Pred nami je bil le še Lojze. In niti ne več tako grozno daleč. Ko smo čakali na menjavo na Petelinjku pred Novim Mestom, smo bili dovolj zgodnji, da smo lahko navijali za vodečega Lojzeta. Izgledal je precej utrujen, pred nami pa je bil celih 45 min. Neulovljivo. Orhideje pa še kar skoraj uro zadaj. Morda pa lahko to zadržimo, začnem razmišljati. Še dva klanca čakata. Četvorke so takrat že prišle v cilj. Hitra menjava in že šibam proti Vahti. Z vsemi temi spodbudnimi rezultati, je čez Vahto kar letelo. Pa še prvič sem jo kolesaril podnevi. Sploh ni tako zahtevna. Seveda smo spet lahko počivali na obeh rdečih semaforjih. A razlika pred Orhidejami je ostajala enaka, za Lojzetom pa pa se je zmanjševala hitreje kot smo pričakovali.
Dare je z vrha Vahte šibal do Črnomlja od tam pa sem jaz nadaljeval proti zadnjemu velikemu klancu - Kanižarici, ki sem jo končno enkrat prekolesaril podnevi in ne povsem izmučen. In spet je šlo gor kar v redu. Dohiteli so nas navijači in takrat sem začutil, da bomo še en DOS zopet končali! In kot kaže z zelo dobrim rezultatom, kajti Orhideje so še vedno skoraj uro zadaj. Po vseh tistih vzponih in vzpončkih proti Mozelju sem začel vedno bolj pritiskati na pedala. Pri menjavi v Mozelju je Dare rekel: jaz bom Lojza dohitel, ti ga boš pa prehitel. Malo morgen, sem si mislil. V Ribnici smo bili deležni neverjetne spodbude navijačev ob cesti.
In Dare je zopet šel na polno in do menjave v Kanižarici zmanjšal zaostanek za Lojzom za skoraj 10 min in bil je le še 4 minute spredaj. Čakal nas je še klanec Boncar in spust do Planinskega polja. V klanec sem dal vse od sebe in tik po vrhu klanca najprej zagledam zopet Erika Rosensteina nato pa še kombi vodilnega Lojza. Najprej sem misli, da ga bom hitro prehitel, a po ravnini ga kar nisem mogel zlahka ujeti. Fino sem se potrudil, da sem ga ujel v Novi vasi, kjer sva malo poklepetala, potem pa na vso moč naprej. V klanec proti Bloški polici smo končno dobili nekaj prednosti. Na vrhu so spodbudo delili člani zmagovalne četvorke. Zelo hitro dol in na vso moč do Rakeka, kjer sva z Daretom skupaj nadaljevala do Planine in Postojne. Do Planine sva šla še kar na polno in tudi pri množici navijačev se nisva ustavljala. Ko pa se voziva skozi planino pa malo debatirva, kako je Lozje (pa tudi Marko in Žiga) vrhunski. Midva sva dva, pa je Lojze sam enako hiter kot sva midva skupaj. Pa Dare reče: a ga počakava? In res. Bolj kot sva gonila v Kačje ride, bolj sva se strinjala, da si Lojze zasluži priti v cilj pred nama, saj je sam tako hitro odpeljal 1220 km, kot sva jih midva oba. Jasno nama je bilo, da sva med dvojicami zmagala, generalno nama drugega najhitrejšega časa ne more nihče več vzeti, le Lojze pa bi zasluženo lahko prišel v cilj pred nama. Počasi sva se pripeljala do table Postojna, kjer je le minuto kasneje prišel še Lojze in ovit v slovensko zastavo začel spust proti cilju. On sam, midva pa dva, pa se na koncu skupaj spuščamo prosti cilju. Noro dober je.
In prispeli smo v morje navijačev v center Postojne. Veliko najinih in veliko Lojzevih. Čudovito vzdušje. In kar ne verjamem: zmagala sva. Najhitrejša sva. Nihče naju ni prehitel. Kaj takega, neverjetno in čudno. Februarja sva se menila, da greva odpeljat DOS. Cilj je bil, da se ne ustavljamo. In na koncu kar zmagamo. Neverjetno, a resnično. Ni jih veliko, ki imajo čast stati v nedeljo popoldne na najvišji stopnički Dirke okoli Slovenije. Za to je bilo potrebnih 1220 km oz. 44 ur in 42 minut. Dirke. Treningov niti ne morem prešteti. Ni čudno, da nam pravijo, da smo nori. Vedno bolj jim verjamem.
Ta dosežek pa ni le moj in Daretov. Daleč od tega. Vsekakor ima vsaj polovico teh zaslug spremljevalna ekipa: za mojo ritjo so se vozili Gašper, David in Robi. Brez njih ne bi prišel daleč in samo mi vemo, kaj ve je bilo potrebno v kombiju narediti, da sem lahko kolesaril tako kot je treba. Ne morem napisati in opisati njihove požrtvovalnosti in nesebičnosti.
Za Dareta so skrbeli Teo, Bojan, Hari, Miran, v avtotomu pa za oba skrbeli še Heidi, Jure in Toni. Seveda sta obe ekipi super sodelovali, pomagali in spodbujali drug drugega.
Osebno se moram posebej zahvaliti še Urški, ki me je spustila zopet kolesarit za dva dni. In še tista dva meseca prej. Pa da je prala in kuhala in pazila na otroka. Ne bi šlo brez nje.
Hvala Gašperju in Davidu in novemu Spring kolesu.
Hvala Mariji za pisanje na tej strani. Ni malo dela.
Darku hvala za posojene obleke. Zeloooo so prišle prav (kot si lahko videl na vseh dežnih slikah).
Posebej hvala vsem sponzorjem, ki ste pripravljeni podpreti take nore in trapaste ideje in ljudi. Oglejte si jih na prvi strani.
Hvala Dušanu, ki nas je spet zbobnal skupaj. Čestitam Borisu, da je zopet solo končal to preizkušnjo. Bila je ena težjih. Z njim so trpeli še Dušan, Aleš, Peter in Brane. Bravo vsem.
Iskrena hvala pa na koncu velja vsem navijačem, ki ste nas bodrili med treningi, na štartu, ob cesti, ob menjavah, v Črnem Vrhu, na Vršiču, Črnivcu, Mariboru, Goričkem, Prekmurju, Kanižarici, Ribnici, Bloški Polici, Grahovem, Cerknici, Planini in vse naprej do Postojne in še kje vmes. Tega ne delamo zaradi vas, smo pa veseli, da nas pri naših malo norih idejah spodbujate. Verjetno ta ni zadnja.
Ni kaj. Za vedno bo ekipa Furmani zapisana kot zmagovalec med dvojicami na Dirki okoli Slovenije 2017. Zagotovo so od nas tudi hitrejši, a letos teh na dirki ni bilo. Do naslednjega izziva pa srečno!
RSS Feed
